Sem
David Hrvatin, rojen 28. novembra leta 1979 v Kopru. V drugem letu starosti sem
se z družino iz Pirana preselil v Korte nad Izolo, kjer je tudi moje sedanje
bivališče. Po končani gimnaziji sem se v jeseni 1998 vpisal na Akademijo za
likovno umetnost Univerze v Ljubljani (UL ALU) na študij slikarstva. Splet
okoliščin je botroval prepisu na Fakulteto za pomorstvo in promet v Portorožu
(UL FPP) na univerzitetni študij Tehnologije prometa. Po opravljeni diplomi sem
se odločil za nadaljevanje študija na magistrskem podiplomskem programu
Prometnih ved in leta 2009 tudi pridobil znanstveni naslov magister prometnih
ved. Čolni, ladje in ladjedelništvo so me privlačili že od malih nog. Od
tretjega do petega razreda osnovne šole sem obiskoval Modelarski klub Piran in
vzljubil modelarstvo. Stare srednjeveške ladje so bile glavni motiv mojih prvih
slik v tehniki olje a platno, ki sem jih slikal v šestem in sedmem razredu
osnovne šole. V kasnejših letih se je ta strast nekoliko umirila in začasno
umaknila drugim prioritetam ter ponovno obudila na podiplomskem študiju, ko sem
se ljubiteljsko pričel ukvarjati z ladijsko arhitekturo in rekonstrukcijo
starih plovil. Posvetil sem se rekonstrukciji beneške karake ter začel
preučevati stare srednjeveške ladjedelske rokopise, zbirati članke in podatke o
odkritih ladijskih reliktih, interpretirati srednjeveške votivne in
ikonografske vire, načrte in pomorske slovarje. V letih 2010/11 sem se
popolnoma posvetil projektu Batana Koštanca. Viri informacij so mi bile med
drugim tudi stare razglednice in fotografije malih priobalnih plovil, poleg
tega pa sem seveda poslikal tudi vse obstoječe batane v slovenskih
pristaniščih. V ta projekt sem poleg znanja o tradicionalnem ladjedelništvu
vlil vse moje načrtovalne spretnosti, ustvarjalni talent in estetski občutek.
Moj
oče, Marino Hrvatin, je rojen 6. februarja 1956 v Kopru. Po srednji kovinarski
šoli je v Kopru dokončal tudi Prometno tehnično šolo. Kovinostrugarski poklic
je opravljal tako pri privatnikih kot tudi v Ladjedelnici Bernardin in v
Ladjedelnici Izola. Čeprav je kasneje delal kot paznik v koprskih zaporih, je
svoje tehnične in rokodelske spretnosti nadalje razvijal v domači kleti. Z
ribolovom in čolni je bil v tesnem kontaktu že kot otrok v Piranu. V 14. letu
starosti mu je oče, sedaj že pokojni Stanislav Hrvatin, za zaključen osmi
razred osnovne šole kupil polbatano Zoro, delo dalmatinskega ladjedelskega
mojstra Mihića. Od tedaj pa vse do 25. leta starosti je bil s to batano
nerazdružljiv in je na njej prebil nešteto ribolovnih ur. Kasneje, ko sta z
očetom Stanislavom začela graditi novo hišo v Kortah nad Izolo, je batano vedno
bolj zapostavljal. Tudi kasneje se je vedno našlo kako delo okoli hiše, pa tu
so bile še njive in oljke, tako da mu je za čoln ostalo bolj malo prostega
časa. Na ribolov je hodil le še občasno. Ob upokojitvi leta 2010 ga je vedno pogosteje
mučil dolgčas in pričel se je utapljati v brezdelju. Po prijateljevem namigu se
mu je posvetilo, da bi si lahko namesto obnove že 41 let stare polbatane Zore,
zgradil nov čoln. Projekt Koštanca je zanj tedaj pomenil edinstveno priložnost,
da preizkusi svoje kovinostrugarske in druge rokodelske spretnosti.
 |
| David (levo) in Marino Hrvatin (desno) pred batano Koštanco. |
David in Marino Hrvatin
Korte 27a
6310 Izola
Slovenija
e-mail:
david.hrvatin.art@gmail.com
